Četrtek, 2.januar 2014
Lepe želje
Ste bili pozorni ob sprejemanju letošnjih novoletnih čestitk in voščil, kako neprepričljive so bile izgovorjene besede, kako malo radostnega pričakovanja je bilo v njih. Ljudje smo se streznili, vsaj tistih 99 odstotkov, in jasno nam je, da nam čestitke in voščila ne bodo prav veliko pomagala, ampak bo treba imeti predvsem veliko volje, veliko moči, veliko znanja in veliko sreče, če res želimo, da bo 2014 vsaj takšno, kot je bilo pravkar minulo.
Nekateri novoletni pozdravi so bili hitri, rutinski z globokim zavedanjem, da so pravzaprav čisto brez veze in da bi bil navaden dober dan pravzaprav enako učinkovit. Drugi so bili narejeno prisrčni s trepljanjem po ramenih in objemi v stilu, če bomo dovolj glasni bo morda še kaj ratalo iz tega. Za prav posebno čestitko Izolanom pa je tokrat poskrbela nesojena županja Celestina, ki je na uradnem silvestrovanju na prostem, ki je bilo tudi tokrat na Lonki, čestritala Izolanom namesto občinske oblasti, saj tam očitno ni bilo nikogar od župana navzdol. Seveda je to delno razumljivo, saj skoraj vsi živijo nekje drugje in na silvestrovo ni dobro prevažati se okrog, ker človek pač mora popiti kozarec ali dva s svojimi občani. Tista dva podžupana, ki še živita v Izoli pa verjetno nista dobila pooblastila za pozdravljanje občanov in izrekanje lepih želja, klar je bilo po svoje dobro, saj bi morali poslušati o velikanskih uspehih občinske oblasti, ki so že in še bodo prišli, tako pa je Celestina vse opravila v slabi minuti in tudi nazdravila je brez strahu.
In kaj nam je zaželela? Prisotni ne znajo povedati, ker je bil kažin prevelik, nedvomno pa so tudi njene želje sodile med tiste iz začetka tega zapisa. Kdor verjame Celestini naj verjame tudi njenim željam.
Mef
Nedelja, 3.november 2013
Vsi smo nekomu aborigini
Elektronska sporočila me znajo spraviti v slabo voljo. Enkrat zato, ker mi prodajajo stvari ki jih še v sanjah ne bi kupil, druič, ker mi prodajajo stališča enih ali drugih nestrpnežev, ali pa prinašajo informacije, ki me spravljajo v slabo voljo same po sebi. Tako je bilo, ko sem po isti poti dobil v branje izjavo avstralskega predsednika Kevina Rudda, ki je v enem novejših govorov pripadnikom islamske vere povedal naslednje:
“Od terorističnega napada v Baliju do danes, opažamo vse več patriotizma pri večini Avstralcev. Ta naša kultura je nastala pred dvesto in več leti, z težkim delom in trudom in zmag več miljonov žena in mož z željo po svobodi. Govorimo pretežno ANGLEŠKO in ne špansko, libanonsko, arabsko, kitajsko, japansko, ali kateri drugi jezik. To pomeni, da če želite islamisti biti del naše družbe, naučite se naš jezik!
Većina Australcev veruje u Boga. To ni krščansko desničarska smer niti ni politično vsiljeno, to je DEJSTVO, ker so ta narod, to se vidi iz dokumentov, osnovali možje in žene krščanske vere, po krščanskih principih. Zato so v naših ustanovah in šolah krščanski simboli. Če je naš Bog za vas žalitev, vam predlagam, da si izberete nek drugi del sveta za vaš dom, saj je ta Bog del naše kulture.
Mi vam vašo vero dovoljujemo in vas ne sprašujemo zakaj verjamete vanjo. Želimo samo, da to sprejmete in da živimo skupaj v harmoniji, miru in veselju. Tukaj je naša domovina, naša dežela in naš način življenja, kjer vam omogočamo in dovolimo, da v vsem tem uživate tudi vi. V kolikor pa se ne želite vključiti v ta sistem, se ne prenehate pritoževati, protestirati in žaliti našo zastavo, našo čast, našo vero naš način življenja, vam iz vsega srca priporočam, da svojo drugo svobodo, ki jo imamo tukaj v naši državi izkoristite in svobodno zapustite našo državo. Če ste tukaj tako nesrečni, pojdite iskat svojo srečo drugam. Nismo vas prisilili priti sem. Prišli ste na svojo željo. Torej, morali se boste prilagoditi nam, saj ste to državo sami izbrali za svojo, mi smo pa vas sprejeli brez predsodkov.”
Za trenutek sem celo pomislil, da ima predsednik prav, a kaj, ko ni niti z besedo omenil drugega dejstva, da so v tej njihovi krščansko rojeni deželi že veliko pred prihodom prvih kristjanov živeli ljudje, danes imenovani aborigini, ki so imeli svojo deželo, svojo vero in svoje navade, ki jim novoselci, kolonjalisti niso dopustili nobene svobode. Še več. Skušali so jih izbrisati z obličja zemlje, jih vozili v koncentracijska taborišča, ločevali družine in jih dobesedno izgnali v puščavo. Mimogrede, šele februarja letos so v spodnjem domu avstralskega parlamena priznali, da so aborigini prvotni prebivalci Avstralije, v Ustavo pa še niso prišli, saj avstralci ustavnemu priznanju aboriginov še niso naklonjeni.
Pa je ob britanski naselitvi Avstralije leta 1788 tam že živelo približno milijon staroselcev, danes pa jih v državi ki šteje že 22 milijonov prebivalcev živi manj kot polovica oziroma kakšnih 470.000. Aborigini so najrevnejša etnična skupnost v državi. Pri njihovih otrocih obstaja dvakrat večja verjetnosti, da bodo umrli pred petim letom starosti, kot pri drugih, aboriginski moški pa v povprečju umirajo dobrih 11 let prej kot drugi moški. Ta, isti Kevin Rudd se je februarja 2008 v zgodovinskem govoru aboriginom opravičil za več kot dvesto let diskriminacije in zlorab domorodnega prebivalstva, posebej pa za ukradene generacije tisoče otrok, ki so jih nasilno ločili od njihovih družin. Opravili so z eno besedo: Sorry.
Ko govorim o izključevanju seveda ne morem mimo naše družbe, kjer bi zagotovo zlahka našli veliko večino ljudi, ki bi se strinjali z besedami avstralskega predsednika. Seveda v stilu: če priseljencem ni lepo pri nas naj grejo nazaj tja od koder so prišli. Za takšno stališče seveda ni treba niti veliko vedeti niti veliko razmišljati. Samo spomnimo se kako je naša soseščina reagirala na načrte po gradnji islamskega središča v Ljubljani ali pa prizorov iz Ambrusa. Ali pa odnosa naših sosedov do kosovarjev, albancev ali šiptarjev, kot jih najraje imenujemo, ko govorimo o tem, kaj vse so pokupili po naših mestih, kako obvladujejo tržnice in če je treba tudi narko trg. Besede nam gredo zlahka iz ust, tako kot avstralskemu predsedniku, in to je slabo. Če hočemo lepši svet, potem moramo besedam dovoliti, da ne gredo iz srca naravnost v usta, ampak da se malo sprehodijo tudi skozi možgane. Potem bodo res nekaj veljale.
Mef
Sreda, 16.oktober 2013
Spomini na prihodnost
Človek je najbolj misteriozno bitje, kar sem jih doslej srečal v svojem življenju. Pravim doslej, ker nameravam še nekaj malega kolovratiti po tem planetu, potem pa ... najverjetneje nekam v vesolje od koder bom, kot kakšna vesoljska žuželka opazoval dogajanje na tej zemlji in se smejal bedakom, ki tam živijo.
Saj ne, da se imam za pretirano pametnega. Sploh ne, ampak ko opazujem, kaj nekateri počnejo s tem planetom, s tem kontinentom, s to državo in z mojim mestom, me velikokrat prime sveta jeza in sem pripravljen verjeti celo v kakšno božansko bitje, ki bi strele usmerilo v te ljudi, ki delajo slabo ostalim ljudem in živalim in rastlinam in celo neživi naravi.
Jeza me zagrabi, ko vidim kako se krušijo ledene gore in kako beli medvedi zaman iščejo trdna tla pod nogami. Jeza me zagrabi ko mi pripovedujejo o uničevanju pragozda in o iztrebljanju še zadnjih ljudi naravne vrste. Jeza me prime, ko vidim prazne sedeže evropskega parlamenta na katerih bi morali sedeti poslanci, ki zaslužijo na mesec toliko kot zasluži zelo dobro plačani slovenski delavec ali uradnik v celem letu. Jeza me zagrabi, ko opazujem, kako se naši oblastniki v zadnjih desetih letih niso domislili nbiti enega ukrepa, ki bi prinesel nekakšen razvoj in odprl nove možnosti za razcvet človeških resursov te dežele, ampak trmasto vztrajajo pri siromašenju podjetij in ljudi, kot da imamo vsi nekje skrite nekakšne rezerve, ki jih nočemo zaupati državi. Jezi me, ko opazujem nepremišljeno zapravljanje občinskega proračunskega denarja za takšne bedarije kot je ulična prenova, ki je nihče ne potrebuje, čiščenje tlaka na sončnem nabrežju, kar bi lahko počakalo tudi naslednjih pet let, rekonstrukcija Sončnega nabrežja, kjer bomo za velike denarje speljali cesto malo levo, malo desno, kar bi lahko počakalo naslednjih deset let, gradnja rekreacijske cone v Livadah, ki jo gradimo za petdeset rekreativcev, medtem ko imamo v občini več kot 2 tisoč nezaposlenih občanov brez vsake perspektive, razen da začnejo vzgajati in prodajati travo.
Dežela, ki ni zmožna odgovorno ugotoviti, da je vrag vzel šalo in da je pred tem, da gre v stečaj, pač ni vredna drugega, kot da jo prevzamejo evropski komisarji. Saj ne bodo nič boljši od naših, ampak jih bomo vsaj lahko sovražili, se morda celo uprli, ne pa tako kot danes, ko nam jemljejo kruh s prazne mize, mi pa si mislimo: bo že boljše.
Ne bo.
Mef
Ponedeljek, 9.september 2013
Moja tiha muza
Brez muze menda ni ustvarjanja in če je ustvarjanje tudi pisanje bloga, potem sem nedvomno ostal brez nje, spodbujevalke, animatorke, prisiljevalke, zapeljivke ali karkoli že je. Enostavno se mi ne da.
Morda, če bi imel življenje, ki pozna tudi dolgčas, potem morda bi. Ampak, v tem našem življenju ni časa za sedenje pred računalnikom in besed, ki bodo dovolj pametne da so vredne javne objave. Pravzaprav že nekaj časa nismo svojega telesa gospodarji in ko rečem mi imam v mislih tudi Marjeto, ki jo vlačim za sabo v različne avanture, ki žrejo čas, pa tudi ostali deli družine so kar naprej nekje, še najmanj doma. Kaj šele pred računalnikom.
V dneh ko nisem napisal niti besede za ta blog, smo lovili zadnje dneve tega poletja in pripravljali različne dogodke, samo da nam ni bilo treba posedati pred televizorjem. Začelo se je s šalšiado, ki so jo izvrstno pripravili Tartinijevci, zmagovalci lanskoletne šalšiade, potem pa je bila že na vrsti 5. tradicionalna bazilikijada, ki je, kljub konspiraciji spet doživela množičen obisk, vendar pa smo bili tokrat bolj pripravljeni, kot lani. Na koncu smo ji rekli nasmejana bazilikijada, saj so vsi sodelujoči in obiskovalci odhajali dobre volje z zaobljubo, da bo čez leto dni še bolje. Čeprav so nas pred in med Bazilijado oblegali novinarji smo skrbno skrivali dogodek, na koncu pa nas je odkrila novinarka Dela, ki je o dogodku pripravila polstransko reportažo, nekaj dni pa sta preživeli z nami novinarka in fotografinja znane nemške revije Brigitte, ki sta menda pripravljali daljšo reportažo o Bazilikijadi in o Ljubljanski ulici ter o starem mestu nasploh, saj sta obiskali tudi naše umetnike in nekatere zanimive Izolane. Verjamem, da bo reportaža opravila pomembno promocijsko funkcijo, vsekakor večjo v primerjavi z nekaterimi plačanimi reportažami iz preteklosti in tudi v primerjavi s turistično izmenjavo s polskim mestom, ki je zaenkrat dala le ta rezultat, da je tam dopustoval naš župan.
Ko sem ravno pri izolski občini naj povem, da smo jim, v pripravi naših poletnih prireditev in posebej 5. Bazilikijade, zavrnili njihovo sramotno skromno sofinanciranje, še posebej v primerjavi z nekaterimi organizatorji od drugod, zato smo na plakatu tudi zapisali, da prireditev pripravljamo stanovalci starega mesta BREZ sodelovanja občine Izola. Zdaj se nam režijo in pravijo, da so z denarjem, ki ga mi nismo vzeli, organizirali dobrodelno košarkaško popoldne na Velikem trgu. Torej smo bili mi največji dobrotniki te dobrodelne prireditve in ni prav, da so nas kar tako izpustili iz seznama dobrih ljudi, ki so se zbrali v takoimenovanem VIP šotoru. Tam je bilo videti zanimivo družbo, ki je bila zelo koprska, vključno z njihovim županom in našim, ki je vendarle tudi občan sosednje občine. Bil pa je tudi pirančan Gašpar Gašpar, ki je zdaj lažji za slabih tisoč eurov in težji za funkcijo direktorja Luke Koper. Med vipovce so se gnetli tudi nekateri, ki tja ne sodijo, predvsem pa je bila postavitev šotora nekoliko nerodna, saj tistim nevipovcem na tribuni gotovo ni bilo lepo opazovati, kako onim v šotoru pijačo sevirajo livrirani natakarji.
Menda je po novem tako povsod, mi je povedal Pero Pero, ki je najbolj zaslužen za ta dogodek in naredil sem se, da mu verjamem, čeprav mi vseeno ne „gre dol“.
Pozabil sem omeniti, da je Izola mesto tradicij in ena takšnih je vreme ob ribiškem prazniku. Tako kot je v navadi že vrsto let je zadnji dan ribiškega praznika stojnice, obiskovalce, ceste in pijance opral prvi jesenski dež. Vlado Ostrouška je naslednji dan oblekel dolge hlače, kar je znak, da je poletne turistične sezone konec, začela pa se je tista, ki ji pravimo indijansko poletje. Morje ima 24 stopinj, zunaj je nekaj stopinj več in plaža na svetilniku se je spremenila v rajski otok. Užijmo ga.
Mef
Petek, 12.julij 2013
Zapravljivci
Marjeta ima prav. Upam da ne prebira tega mojega bloga in ne bo opazila, kako sem uporabil njeno razmišljanje o zapravljivosti javnih inštitucij oziroma o nesmotrnem zapravljanju javnih sredstev, kar smo ljudje zaupali občinskim oblastem, vladi Republike Slovenije, birokratom Evropske skupnosti in še komu.
Pogovarjali smo se o vabilu stanovalcem Alietove in Trinkove ulice na pogovor o umestitvi elementov urbane opreme, kot so si jo zamislili na Postojnski in potrdili na Sončnem nabrežju, v njihovo okolje. V ponedeljek zvečer se bodo projektanti in verjetno tudi kakšen predstavnik občine Izola s stanovalci tega območja (gre predvsem za trgec nasproti lokala Koral) o tem, da bi jim, namesto njihovega cvetja, mizic, klopc in ostalega kar so postavili v teh letih, postavili njihove, peščenjaku podobne betonske cvetličnjake, klopi in mizice in tako „poudarili identiteto mesta in ustvariti prizorišča za občasne dogodke, uredili zunanji prostor starega mestnega jedra, povezali središča z urejenimi mrežnimi povezavami s poudarkom na značilnostih mestnih ulic in ustvarili koncept enovitosti podobe starega mestnega jedra“.
Če sem prav razumel bodo stanovalci lahko sedli na vzorčne klopce za vzorčno mizo in občudovali vzorčne cvetličnjake ter se na lastne zadnjice prepričali da so boljše od tistih, ki so jih uporabljali doslej. Ne bom govoril o nesmiselnosti koncepta enovitosti podobe starega mestnega jedra, ki v mediteranu nikoli in nikjer ni obstajala, saj velja, da je Mediteran skladen skupek različnosti, oziroma, kot pravijo tudi na Zavodu za varstvo kulturne dediščine: Prepletanje kultur predstavlja enotnost različnosti ali različnost enotnosti, kar je tudi vodilo sodobnih družb, ki danes sestavljajo Evropsko unijo.
In tako sem prišel do bistva tega kratkega zapisa. Že nekaj let namreč govorim o tem, kako ta zapravljiva Evropa dejansko zapravlja davkoplačevalski denar tudi za projekte, ki resnično ničesar ne prispevajo niti lokalni še manj širši ali evropski skupnosti. Že na naših policah je kup različnih brošur, zgoščenk in podobnega materiala, ki so ga ob zaključku svojih projektov izdelali posamezniki in inštitucije, ki so bili uspešni na evropskih razpisih in dobili denar za, naprimer, oblikovanje zbirke jedi ob italijansko slovenski meji, ureditev uličnega muzeja v Izoli (kor ga najde lahko postane častni občan), vsesplošnega posveta o Pietru Coppu (turisti o tem ne izvejo nič, ogledujejo pa si table, ki smo jih na lastne stroške postavili v Ljubljanski ulici) in podobnih evropsko podprtih projektov je še cel kup. V dvajsetih letih (EU so ustanovili leta 1993) se je takšnih projektov nabralo toliko, da bi brez velikih težav zaposlili polovico sedaj nezaposlenih evropejcev in zmanjšali nevarne izpuste najmanj za polovico, pa še za res potrebne stvari bi ostalo dovolj denarja. Namesto tega imamo popolno krizo nezaposlenosti mladih, hkrati pa izobražujemo ljudi za prijavljanje na evropske projekte, kot da tisto tam ni naš denar, ki bi ga še kako rabili za pametnejše namene.
Urbana prenova starega mesta sodi med takšne projekte. Že res, da je očitno bil na voljo denar za te namene, toda ali res moramo investirati v nekaj, kar nihče niti ni potreboval, niti ne potrebuje in brez česar bi lepo živeli tudi v prihodnje. Toda, ker je denar namenski in ga ni mogoče porabiti za popravilo nekaterih tlakov, za pretlakovanje glavnih ulic starega mesta ali za ureditev kanalizacije oziroma postavitev brezžičnega WI FI računalniškega omrežja po turističnem mestu, ga bomo uporabili za nekaj, kar dejansko ne potrebujemo.
„To je tako, kot da ne bi imeli za jest pa bi se lotili beljenja kuhinje“ je rekla Marjeta in midva z Davorinom sva se strinjala, Davorin pa je še vprašal: „Kaj si že napisal blog za danes?“
Mef
Sobota, 6.julij 2013
Nagrada
Nimam navade zamolčati tistega, kar bi rad povedal, toda včasih preprosto ne gre drugače. Ne vem, če sem zaradi tega manj dosleden in manj pogumen, dejstvo pa je, da nikoli nisem bil kakšen ekstremist in še manj sem iskal pozornost za vsako ceno, zato sem se odločil, da ne bom zavrnil občinske nagrade, ki nam jo je namenila občinska oblast ob prazniku Občine Izola.
Da ne želimo prejeti nagrade od nekoga, ki nam ves čas želi škodovati in nam tudi škoduje, sem najprej povedal Marjetki Popovski, ki me je že pred dvema mesecema pobarala o tem kako bi sprejel njen predlog, da se Mandraču podeli nagrada ob 1.000 številki in po dvajsetih letih izhajanja. Ni namreč skrivnost, da aktualna občinska oblast že od volitev naprej želi Mandrač spraviti v položaj, ko bo treba enostavno priznati, da ne gre več, Dejstvo je, da se je oglaševanje zmanjšalo na polovico, pa že prej ga ni bilo prav veliko, saj izolskemu gospodarstvu ne cvetijo rože. Ko pa tudi lokalna oblast, ki na vsa usta govori o tem, kako želi pomagati izolskim poslovnim subjektom, hkrati odreka vsakršno naročilo lokalnemu tedniku, ne objavi niti enega razpisa, niti ene objave, niti ene čestitke ter za veliko večji denar prenaša uradne objave na drug medij, potem je jasno, kje se skriva vrag. Skriva se v temeljnem nerazumevanju javnega obveščanja, revanšizmu zaradi nezadovoljstva s posameznimi zapisi in v želji po vplivanju na javnost, seveda predvsem v predvolilnem času.
Ko sem pred dobrim mesecem izvedel, da Komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja obravnava pobudo, da se Mandraču podeli občinsko priznanje, sem se že pripravljal na to, kako bom vnaprej zavrnil sprejem priznanja. In, ko sem že javno začel govoriti o tem, mi je nekdo prišepnil, da so pobudo podpisali nestrankarski ljudje, ugledni Izolani, kulturniki, gospodarstveniki, skratka, ljudje, ki jih cenim in cenimo in potem sem se zamislil.
Kaj pa če bi moja zavrnitev pravzaprav pomenila, da zavračam njihovo pobudo? Tega pa jim res ne morem in ne želim storiti, saj jih preveč cenim. Zato smo se v uredništvu skupaj odločili, da nagrado sprejmemo brez kakšnega posebnega cirkusa.
Ko to pišem manjka do občinske proslave, na kateri nas bodo, ob množici domačih glasbenikov, zabavali Štajerskih sedem, še dobre pol ure, zato sem prepričan, da bloga ne bo bral nihče od tistih, ki bi ahko bili užaljeni zaradi zapisanega in bi jim pokvaril proslavo. Toliko uvideven pa sem, za razliko od najstarejšega svetnika SD, ki je na seji občinskega sveta mirno povedal, da se njemu Mandrač ne zdi primerno lokalno glasilo za izolsko občino. Kot da je pozabil, da je kot nekdanji direktor javnega podjetja, s svojim ravnanjem naredil občini toliko škode, da bi lahko še dvajset let objavaljali uradne objave v Mandraču, pa se to na občinskem proračunu ne bi prav nič poznalo.
Ponedeljek, 17.junij 2013
Ali v Izoli obstaja korupcija?
Če vprašate politike bodo rekli, da pri njih ne, za ostale pa ne morejo dati roke v ogenj. In če vprašate delavca na cesti bo zatrdil, da je delo dobil zato, ker je bil najboljši, kar pa ne more trditi za direktorjevega nečaka ali občinskega svetnika, ki je dobil službo zato, da je tiho in glasuje tako kot mu naročijo.
Ne smemo biti preveč kritični za vsako malenkost. Danes je težko dobiti delo, še težje plačano službo, zato človek pač mora kakšno požreti, čeprav se potem žre samega sebe, ker po naravi pač ni to kar mora biti. Ne vem ali je politično kadrovanje samo po sebi tudi koruptivno ravnanje, vprašanje pa je, kako je s konfliktom interesov, kajti zdaj imamo tudi v izolskem občinskem svetu situacijo, ko o proračunskih sredstvih za določene organizacije glasujejo tisti, ki so zaposleni v teh organizacijah ali jih celo vodijo. Spomnimo se, da sta bila člana občinskega sveta dva dosedanja direktorja javnega podjetja Komunala, ki je v stoodstotni lasti občine in da sta oba, kot predstavnika občanov in svetnika, glasovala tako o programu dela kot o finančnih načrtih in cenikih podjetja, ki sta ga vodila. Pa nista bila edina. V podobni situaciji je bil direktor Zdravstvenega doma, ki je prav tako v lasti občine, da ne govorimo o zaposlenih na Galebu, ki so na občinskem svetu odločali o občinskih prostorskih dokumentih in o predstavnikih narodnosti, ki so sprejemali proračun v katerem je bil tudi delež za manjšinsko organizacijo, ki so jo vodili. Pa v. d. direktorja Centra za kulturo, šport in prireditve, ki je soodločal o tem, koliko denarja bo iz proračuna namenjenega zavodu, ki ga vodi. V primerjavi z vsemi temi je delavec Komunale, ki kot občinski svetnik soodloča o finančnem načrtu Komunale še najmanj obremenjen s takšnimi ravnanji.
Dejstvo je, da je konflikt interesov v naši občini, tako kot je verjetno tudi drugod, tako vseobsežen, da se ga niti ne zavedamo več. Povsem normalno se nam zdi, da župan izbere za direktorja javnega podjetja osebo s katero je nekoč že delal skupaj v nekem drugem podjetju, in to celo javno pove na seji občinskega sveta. „Župan ima pravico, da si izbere svojo ekipo“ je takrat nekdo komentiral takšno ravnanje. Že res, toda direktorji javnih zavodov niso njegova ekipa, ampak so na razpisih izbrani vodilni kadri, pri katerih ne bi smelo biti sledu kakršnekoli podpore iz občinskega vrha. Toda, verjamem, da se to ravnanje večini občinskih svetnikov zdi normalno in sprejemljivo in tudi veliko občanov bi pomislilo tako. Dokler nam ne bi iz protikorupcijske komisije povedali, da gre v primeru, ko občinski funkcionar samega sebe imenuje v komisijo za izbor kandidata, sodeluje pri pripravi razpisa in na koncu s svojo koalicijsko avtoriteto dejansko zaposli svojega prijatelja, za koruptivno dejanje.
„Če zapišeš tako se drugače sliši“ mi je priznal sodelavec, ko sem ga prosil za oceno zapisanega. Res je. To je naš problem. Povedati moramo naravnost in potem bomo marsikaj bolje razumeli. Pa si ne upamo. Niti jaz ne. Niti v tem zapisu.
Mef
Petek, 7.junij 2013
Mir na Balkanu
Nekateri so bili jezni, jaz pa tudi nisem bil prav dobre volje. V principu namreč ne iščem nasprotnikov, veliko rajši imam dobre kot slabe odnose med ljudmi, ampak v primeru kriterijev za izbor prireditev, ki jih bo sofinancirala Občina Izola pač nisem mogel mimo tega, da povem kar mislim. In mislim, da je bil izbor narejen površno, brez jasne ideje kaj s temi prireditvami želimo doseči in še po strankarski liniji. To sem zapisal in konec. Zdaj ne nameravam več težiti okrog tega, posebej pa ne nameravam poslušati razlag, kako ne dojemam pomena nekaterih prireditev, takšnih, ki za eno dvodnevno prireditev dobijo več sredstev, kot jih nekateri dobimo za vse prireditve, ki jih organiziramo v Ljubljanski, Tartinijevi in drugih ulicah starega mesta. Toliko o tem.
Pravzaprav moram povedati, da sem imel kar dolg pogovor z Loreno iz Kino Otoka, ki je bila videti precej užaljena, ker od mene ni pričakovala takšnega odnosa do njihovega festivala. Skušal sem ji razložiti, da njim prav nič ne zamerim. Oni pač delajo svoje delo in skušajo iz tega izvleči čimveč, kar je povsem legitimno. Zamerim pa našim zaplankancem, ki v svoji majhnosti raje podpirajo prireditev, ki je nastala drugje in je k nam prišla zgolj zato, ker tolminska občina ni pristala na to, da festivalu da vse brezplačno in ga še financira za povrh. In tako je festival prišel v Izolo, kar je lepo in prav, ne vem pa, zakaj mora imeti tako poseben status, da mu ni treba tekmovati z ostalimi organizatorji na javnem razpisu. Pravzaprav vem. Če imaš že vnaprej rezervirana sredstva v občinskem proračunu lahko kandidiraš tudi na razpisih kulturnega ministrstva. Če decembra ne moreš zagotoviti, da boš dobil tudi občinski denar, kar je takrat nemogoče, saj je občinski razpis šele v začetku naslednjega leta in takrat niti ne veš ali bo tvoj program sprejet, potem se lahko obrišeš tudi za državni denar. In tako majhni vedno ostajajo majhni, priviligirani pa priviligirani.
Da je tako niso krivi ne Lorena, ne Mateja ne Kino Otok, kriv je sistem financiranja in dejstvo, da so nekateri vedno v prednosti.
In, da ne bom težil več o tem. Festival je letos razmeroma tih, nič preveč hrupa ne povzroča mestu in prav lepo je tukaj, ko posije sonce po ulicah starega mesta. Pa tudi zvečer je prijetno, čeprav ti pevke Pinka Tomažiča in Kombinata, pod vodstvom Pie Cah, ob enih ponoči pojejo Na oknu glej obrazek bled, medtem ko zaključuem redakcijo Mandrača.
Mef
Torek, 28. maj 2013
O majhnosti -
Včasih sem res jezen. Zadnje čase vse prevečkrat. Morda je to posledica let, ki neizogibno hodijo za mano in mi šepetajo za ovratnik, da je ta svet šel v maloro, ali pa kar tako. Vsak dan bi lahko našel sto razlogov za slabo voljo, vendar se jim, zaradi zgoraj povedanega, raje izogibam. Vsake toliko pa me kakšen motivator slabe volje preseneti. Tokrat je to spet uspelo Občini Izola oziroma njeni komisiji za ocenjevanje in sofinanciranje projektov javnih prireditev v občini Izola. V petek, 24. maja je namreč objavila seznam prejemnikov občinskih sredstev za prireditve, ki so se ali se še bodo zvrstile do konca junija.
Nisem bil jezen zato, ker so naše društvo Izolani izločili iz tega jagodnega izbora,
čeprav smo za prireditve v ulici, za ureditev in odprtje društvenih prostorov z galerijo
in treh razstav, prosili slabega jurja, dobili pa nič. Jezen sem postal, ko sem ugotovil
koga in kaj financirajo, predvsem pa, kakšni so kriteriji izbora tistih, katerih
projekte izolska občina tako skromno, a vendarle sofinancira. Zaman sem iskal kakšen
globji, bolj dodelan kriterij. Kakorkoli sem obrnil, sem pristal pri kriteriju prijateljstva
oziroma strankarsko političnega sožitja. Saj ne, da so projekte prijavili kakšni
občinski svetniki ali strankarski pomembneži, prijavili so jih različni kandidati
s strankarskih list, glasni podporniki, tihi podporniki, skratka -
Popoln seznam prejemnikov bomo objavili v tiskanem Mandraču in si bo vsakdo lahko ustvaril lastno podobo, brez naših namigov, lahko pa povem, da ne morem razumeti, kako je mogoče sofinancirati prireditve društvom, ki imajo zaposlene ljudi na javnih delih, ki jih prav tako sofinancira občina, kako je mogoče sofinancirati povsem komercialne prireditve, kot sta bila festival oranžnih vin in festival malvazije, ki je bil, povrhu vsega, na samem, na Belvederju in je bil namenjen predvsem pridelovalcem malvazije. Prav tako mi ni jasno, kako uspejo mladenke iz festivala Kino otok nategovati občinsko oblast, da dvakrat sofinancira iste prireditve, ki so pravzaprav del enega in istega projekta, ki ga sam imenujem: kako nategniti izolsko občino, da nam bo zagotovila enoletno plačo za enega ali več sodelavcev.
Ne bom poveličeval tistega, kar počnemo, vendar pa ne morem razumeti, da naša, moja občina Izola, našemu društvu, v katerem smo sami volonterji, za petdnevno decembrsko prireditev, ki je že postala najpomembnejši prednovoletni dogodek v mestu, na katerem nastopajo (plačani), že znani izvajalci in animatorji, nameni 2 tisočaka, za enodnevno prireditev vrtenja filmov in pogostitve gostov pa skoraj še enkrat toliko. Ali pa, da za poletno bazilikijado, kantavtorske večere in razstave na prostem, nameni polovico manj denarja kot za javljanja Radia Koper s plaže pri svetilniku, čeprav gre za nacionalni radio, ki ga že plačujemo z naročnino.
Skratka, ponavlja se stara izolska zgodba, ki se ji reče: Vsem da, domačim pa ne. Naj spomnim na Festival animiranega filma, ki je nastal v Izoli, kot ideja ambasadorja Izole, Konija Steinbacherja. Prispevek občine njegovemu festivalu je bil tolikšen, da je moraj sam izdelovati nagrade, ki jih je potem podeljeval mladim ustvarjalcem. Nato je obupal, festival so vzeli sodelavci iz Ljubljane, ga preimenovali v Animateko in ga zdaj uspešno tržijo pri kulturnem ministrstvu. In, če jim bo zmanjkalo denarja se ve: Naj pridejo v Izolo. Zdaj jih bomo gotovo podprli.
Mef
Torek, 21. maj 2013
Recesija – depresija
Ko je človek brez denarja ni ravno dobre volje. Ko je država brez denarja državljani niso najbolj srečni in ko je brez denarja podjetje je zaposlene navadno strah. Razen tistih naših lastnikov ali njihovih zastopnikov, ki jim gredo firme v maloro, oni pa si izplačujejo nagrade, kot da bi poslovali super uspešno in se jim to celo zdi normalno, kajti, niso oni krivi, da je kriza in je recesija in so tam pač zato, da poskrbijo, da ne bo še slabše kot je že. Kaj je lahko slabše od tega, da gre firma v stečaj ali prisilno poravnavo, zaposleni pa na cesto, res ne vem.
Najslabša kombinacija je seveda takrat, ko je država v recesiji, podjetja v krizi, državljani pa v depresiji. Takšno obdobje se mi zdi to, ki ga živimo ta trenutek. Prav nič optimističnega ni v njem, še Pipistrel in zanimiva startup podjetja me ne morejo spraviti v boljše razpoloženje. Kako pa bi. Na Mandraču se otepamo s finančnimi težavami. Občina nam jemlje še edini kolikor toliko redni zaslužek v višini kakšnih 20 tisočakov, država pa zadnje čase neverjetno hiti z izterjavami svojih prihodkov, ki so naši odhodki, kot da bi imeli denar nekje skrit in ga ne bi želeli nakazati njej, naši skrbni materi, ki še mineštre na zmore skuhati, kaj šele pripraviti slavnostno kosilo. In ker tega denarja enostavno ni so uporabili orodje, ki so si ga sami narisali in napisali: izvršbo. A kaj, ko tam, kjer ni kaj vzeti tudi izvršba ne pomaga, razen če pridejo in nam vzamejo tiskarski stroj, kar jim celo lahko pade na pamet, čeprav bodo istega dne na svoje breme dobili vsaj pet ljudi, ki bodo končali na Zavodu za zaposlovanje ali naravnost na Centru za socialno delo.
Država se odloči, banke pa pohitijo. Nihče ne pokliče, nihče ne vpraša, zakaj še nismo plačali prispevkov, ker bi jim povedali da zato, ker tega denarja še nimamo in ga bomo imeli čez deset dni, ko pridejo obljubljena plačila naših dolžnikov, ki pa jih mi, za razliko od države, reazumemo, kajti tudi oni nimajo denarja in se morajo vsak dan znova boriti zanje. Če bi pokliocali bi jim povedali, da bodo denar dobili do konca meseca, vendar ne v enem kosu pač pa po več obrokih, kot pač denar prihaja na naš račun. Tako pa je rezultat naslednji: država bo dobila denar konec meseca, medtem pa je naš račun blokiran, pada nam boniteta, čeprav smo doslej izplačali vse dolgove oziroma so nam banke dobro zaračunale in dobile plačana vsa posojila.
Prepričan sem, da bo čez dobro leto že bistveno drugače. Država bo ugotovila, da državljani in firme ne morejo, ne pa, da nočejo plačevati svojih obveznosti in če ji bo do tega, da sploh še ima kakšne prihodke bo morala razmišljati kot dobra mati, ki točno ve, kdaj je treba zakričati, kdaj pa z mehko besedo opozoriti na nekatere stvari. Učinek je v obeh primerih enak, le da je državljan malo bolj sproščen in se lahko celo domisli česa dobrega, donosnega, koristnega ...
Do takrat pa bo država terjala svoje, kot da recesije ni, občine bodo terjale svoje, kot da krize ni in mi bomo v depresiji, ker ni nikogar, ki bio nam pomagal. Na boga ne računam preveč, na Evropo še manj, na državo in občino pa še pomisliti ne smem. Njihove težave so namreč tolikšne, da težav državljanov in občanov še opazijo ne.
Ostane nam le še Loto in bralci. Na Lotu še nisem zadel niti štirice, tako da je vse odvisno od bralcev. Doslej so bili z nami, upam, da bo julija meseca še naprej tako.
Mef
p.s. Po elektronski pošti sem dobil v branje zanimivo pisanje, katerega avtor naj bi bil ekonomist starejše generacije, dr. Mencinger. Že res da se strinjam z njim a tudi po tem branju mi ni do vriskanja od veselja.
Neumnost in zloba
prevladujeta vse od 2005
Neumnost in zloba prevladujeta vse od 2005, ko smo prejšnji domačijski fiziokratski
kapitalizem zamenjali s svetovljanskim kazino kapitalizmom. Ta se je končal s krizo,
v katero smo prišli z desetimi milijardami evrov neto zunanjega dolga, ustvarjenega
v treh letih, ter z veliko križno zadolženostjo podjetij, ki so se po kreditni zasvojenosti
znašla v kreditnem krču. Vse se je zaustavilo. Sledila so leta z neumnimi reformnimi
semaforji in hitenji na nemško-
Zlobe nikdar ni bilo toliko, kot je je zdaj. Politikom ni mar države in državljanov; opozicija naredi vse, da bi novi vladi preprečila narediti karkoli dobrega. Poglejmo izdajo obveznic. Strankarski veljaki, ki najbrž sploh ne vedo, kaj so obveznice, so postali finančni strokovnjaki, ki dejansko neznane obresti preračunavajo v število malic v šolah in stanovanj za mlade družine, ki bi jih lahko imeli namesto plačevanja obresti. A bili so zraven tudi v času hazardiranja in v zlobnem letu. Zdaj bi kot alkimisti, ki so železo pretvarjali v zlato, z istočasnim nižanjem dohodkov in izdatkov ter brez zadolževanja znali zagotoviti proračunski presežek in gospodarsko rast.
Še bolje od neizogibne zadolžitve za onemogočanje nespretne vlade, ki že ponavlja
v Bruslju naučene mantre o finančni konsolidaciji, privatizaciji in "strukturnih"
reformah, služi zlato pravilo. Sprejeli naj bi ga, ker naj bi ga bili obljubili med
skakanjem na nemško-
Opozicija se je zlatega pravila spet spomnila, ko je ugotovila, da neodločni vladi lahko najbolj škoduje, če vztraja, da ga je treba vpisati v ustavo in mu dodati letnico 2015. Pri tem pa naj bi ga celo v nemških deželah uveljavili leta 2020, čeprav tudi zaradi "pomoči", ki jo dajejo Grčiji in Cipru, že zdaj nimajo problemov s "strukturnim" primanjkljajem. Naš "strukturni" primanjkljaj je bil sicer največji pred krizo; takrat bi bili po zlatem pravilu morali imeti velike presežke, a smo imeli primanjkljaje. Ekonomsko enako nesmiselna letnica 2017, ki jo v ustavo želi vpisati koalicija, daje možnosti, da najbrž takrat v EU že pokopano pravilo o primanjkljaju izpolnimo. Do leta 2015 ga z nobenim "varčevanjem" ne moremo, saj se bodo davčni prihodki ne glede na nove in nove davke in tudi BDP krčili bolj, kot se bodo povečevali "prihranki". Kakršenkoli vpis bo zato katerakoli vlada, "desna" ali "leva", lahko le prelomila, primanjkljaja pa tudi v parlamentu ne bo mogoče preračunati v presežek. Glasovanje o zlatem pravilu so zdaj preložili na konec meseca; nič hudega ne bo, če vpisa sploh ne bo. A razum očitno ne pomaga; neumnost in zloba, posebno z roko v roki, sta mnogo močnejši.
Finančnim "strokovnjakom" se na obrazih vidi razočaranje, ker se je vladi kljub njihovim prizadevanjem in nenavadnemu poskusu Moody's, da bi povečal zaslužke finančnim špekulantom, uspelo zadolžiti. Morda drago, morda celo poceni, a le tako je bilo mogoče odložiti "pomoč" iz EU, ki je v treh letih uničila Grčijo in v treh mesecih Ciper. (T)isti ekonomisti, ki se nikdar ne zmotijo, ker nikdar nič ne povedo, še naprej poskušajo biti nezmotljivi. Spet tako, da nič ne povedo, le "opozarjajo". "Blogerji" vse, ki ne sodelujemo v splošnem zmerjanju in gonji proti Sloveniji, zmerjajo s komunisti. Zloba in neumnost tako vnašata brezup in malodušje v vse dele slovenske družbe.
Dr. Jože Mencinger
ponedeljek, 13. maj 2013
Socializem
Nikoli nisem bil posebej pozoren na računa z glavo Rižanskega vodovoda in izolske Komunale. Verjetno zato, ker smo te stroške poravnavali s trajnika in sem jih vzel kot nekaj samoumevnega. Prvič sem računa zares pogledal šele ob uvedbi takoimenovane omrežnine oziroma davka na pravico do vode, da ne rečem, davka na vodni priključek. Pravzaprav slednjega itak že plačujemo, nova pa je omrežnina, ki jo, preko Rižanskega vodovoda, plačujemo vsi, odmerja pa se nam po velikosti vodomera oziroma po tem, kje živimo. Če smo v svojem stanovanju v starem delu mesta, potem plačujemo omrežnino vsaj desetkrat več, kot jo plačujejo stanovalci v blokih in stolpnicah. Tam namreč imajo skupni vodomer in si strošek omrežnine razdelijo na toliko delov, kolikor je stanovanj. Ni treba izgubljati besed o tem, da gre za diskriminatorno ravnanje, vendar se zaradi tega nihče preveč ne sekira, saj večina občanov, ki živijo v blokih, plačuje omrežnino v višini 3 do 5 Eurov, večina stanovalcev starega mesta pa okrog 20 Eurov. In če obstajajo razlike med nami, ki živimo v isti občini, so še večje razlike med občani različnih občin. V Ajdovski občini, naprimer, omrežnino, ki jo pravijo števčnina plačujejo v povprečju po 2 in pol Evra. Pa je občina Izola po površini nekajkrat večja od izolske in zagotovo vzdrževanje vodovodnega in kanalizacijskega sistema ni cenejše, kot pri nas.
Zaradi tako zastavljene omrežnine sem postal pozoren še na račun Komunale za odvoz smeti. Doslej sem za odvoz odpadkov in vse takse, ki so povezane z njimi plačal okrog 7 Eurov, po novem pa, če sem prav razumel, bo ta znesek za 67% višji in nas bo odvoz smeti stal približno 11 Eurov mesečno. Pravzaprav malo, če to storitev primerjam s ceno omrežnine za odpadne vode, ki je pravzaprav tudi komunalna storitev a je nekako pristala pri Rižanskem vodovodu, najverjetneje zato, ker na njihove cene občani skorajda nimamo nikakršnega vpliva oziroma takšnega, kot ga imamo na poslovanje in delovanje čistilne naprave v Kopru. Več kot za vodo in več kot za smeti dejansko plačamo odvajanje in čiščenje odpadnih voda.
„Varčevali bomo z vodo in še bolj pridno separirali odpadke“, bodo porekli naivneži. Toda ves njihov trud bo zaman. Sistem ne pozna nagrajevanja „pridnih“. Vsi bomo plačevali enako, neglede na to, kako se kdo obnaša. Pa naj še kdo reče, da nimamo več socializma.
Ponedeljek, 6. Maj 2013
Kapo familija
Zdaj pa pred mano ni nikogar več. Med prvomajskimi prazniki se je od nas in od tega
sveta poslovil oče, nekdanji borec Gradnikove brigade, eden od ustanoviteljev postojnskega
Transavta, avtomemehanik po poklicu, poštenjak po prepričanju, ateist odprtega duha
in vzgojitelj ter skrbnik, ki je našel rešitev takrat, ko je nam odpovedalo znanje
in domišljija. Umrl je 2. maja, na isti dan kot njegov oče in moj stari oče, kot
se nonotu pravi na postojnskem, ki je odšel že pred slabimi petdesetimi leti. Oče
je doživel častitljivih 94 in je bil na poseben način navezan na Izolo. Pravzaprav
je ni maral takrat, ko smo se preselili v staro mesto in stanovanje v bloku zamenjali
za staro razpadajočo hišo v kateri ni bilo niti enega pravega kota niti ene ravne
stene. Ampak je pomagal in medtem ko je umiral v izolski bolnišnici smo iz spalnice
odstranjevali tapison, ki ga je pomagal postavljati pred 33-
„Zdaj nisi več otrok ampak si kapo familija“ so me opozorili nasledniki in zamislil sem se nad dejstvom, da zdaj pred mano res ni nikogar več. Pa sem se potolažil, da če bom dočakal njegova leta imam še trideset let miru.
No ja, življenje še zdaleč ni mirno, sploh zadnja leta ne. Ne vem ali imajo tudi moji sokrajani toliko težav ampak zdi se mi, da niso veliko na boljšem. Vsak dan prispe kakšno pismo, vendar v njih ni veliko pozdravov in čestitk. Več ali manj so vsa opremljena z glavo in prinašajo račune, opomine, opomine pred tožbo, opomine pred izvršbo, obračune, poračune, skratka, v povprečju je v teh pismih več številk kot besed. Država je pogoltna in prepričana, da smo vsi državljani lopovi, ki ji nočemo dati tistega, kar naj bi ji pripadalo, banke niso nič drugačne, elektro, vodovod in komunala tudi ne, tudi občina je neizprosna, ob tem, da sami varčujejo na vseh koncih in krajih, od nas pa pričakujejo, da imamo denar za vse. Banke varčujejo in ne naročajo reklamnih oglasov v časopisu, hkrati pa od nas terjajo točnost pri plačevanju obrokov posojila in drugih storitev. Tudi občina ne objavlja v Mandraču niti čestitke za novo leto ali občinski praznik, vendar je to ne moti, da ne bi od nas dosledno terjala plačilo vseh najemnin in drugih obveznosti. Potem se pohvalijo, da varčujejo, nam pa te možnosti ne ponudijo.
Med vsemi temi dogodki so me izbrali za osebnost meseca Vala 202, zato ker se že 20 let trudimo za redno izhajanje Mandrača, ki izhaja zgolj zahvaljujoč zvestim bralcem in v katerega smo vložili vse svoje zaslužke, vsa ta leta in vse svoje znanje, ker nam je pač pomemben v življenju in ker je pomemben tudi za Izolo. Za oblast, sedanjo, prejšnjo in predprejšnjo, morda malo manj, ampak njim itak veliko stvari ni pomembnih. Še prazniki ne, saj je praznik upora proti okupatorju minil brez ene same praznične zastave, za prvi maj pa so postavili tri ali štiri simbolične na vhodu v Izolo in na kandelabru pred občino. Na občinski stavbi pa je žalostno obvisela golobica na modri zastavi, zavita okrog droga, kot da bi se, zaradi sramu, najraje skrila.
Mef
Torek, 30. april 2013
Prazniki
Država v krizi bi jih najraje ukinila. Drugemu januarju se je že odrekla, prihodnost 2. maja je negotova. Potem bo prišel na vrsto kakšen cerkveni praznik, pa spet kakšen iz starih časov in tako naprej, dokler ne bodo ukinili vseh praznikov in bomo spet postali uspešna družba, kot smo menda že bili. V Izoli smo že prišli do te stopnje ukinjanja praznikov, vsaj če gre soditi po zastavah na drogovih javne razsvetljave in na javnih ustanovah, vključno z občinsko hišo. In prav malo drugačna je slika za 1. maj, saj sem na predvečer delavskega praznika odkril par vzorčnih zastav le na kandelabru blizu občinske hiše, na Upravni enoti in na Manziolijevi palači, na občinski stavbi pa je tudi tokrat ni bilo, tako kot za Praznik vstaje, ko ni bilo nikjer nobene. Takoj se vidi, da je nekdanji tuttofare Franko v penziji in je z njim odšla v penzijo tudi domovinska oziroma državljanska zavest lokalne države.
Morda pa na Občini varčujejo do te mere, da Komunali niso naročili ali niso dali naročilnice za izobešenje zastav na drogove električne razsvetljave. Toda, v vsakem primeru je o tem nekdo odločal in odločil je, da zastav ni treba izobesiti.
Seveda pa izobešanje ali neizobešanje zastav ob praznikih ni prepuščeno občutku oziroma zavesti posameznikov iz takoimenovane lokalne države. O tem obstaja poseben zakon, v pojasnilu o izobešanju zastav ob slovenskih državnih praznikih, ki ga imajo vse upravne enote in Občine pa je jasno zapisano, da se zastava Republike Slovenije izobesi, ko gre za naslednje praznike:
8. februar, Prešernov dan, slovenski kulturni praznik,
27. april, dan upora proti okupatorju,
1. in 2. maj, praznik dela,
25. junij, dan državnosti,
26. december, dan samostojnosti in enotnosti,
17. avgust, združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom,
5. september, vrnitev Primorske k matični domovini in
23. november, dan Rudolfa Maistra.
Zastava Republike Slovenije oziroma druge zastave se praviloma izobesijo na dan pred praznikom oziroma delovni dan pred praznikom in se umaknejo naslednji dan po prazniku oziroma najkasneje prvi delovni dan po prazniku ali po prenehanju razlogov za izobešanje, če ni po predpisih dovoljeno stalno izobešanje. Vsa določila so povezana z Zakonom o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 26/91 in 91/05) ter Zakonom o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (Uradni list RS, št. 67/99).
In čeprav nisem pristaš mahanja z zastavami vem, da so zastave pomemben simbolni del vsake države in vsakega njenega praznika. So kot iskrena, glasno povedana čestitka. Občina Izola se je, vsaj za 27. april in 1. maj, očitno odločila, da nima komu kaj čestitati.
Sreda, 24. april 2013
Sreda
Že dve desetletji je sreda najbolj stresen dan v tednu. Bila je pred dvajsetimi leti in je danes, čeprav se je medtem marsikaj spremenilo. Ko sva, tam sredi devetdesetih, z Davorinom še trenirala računalniški prelom časopisa na Atariju, računalniku, ki se ga danes spominjajo le še tisti, ki so doživeli rojstvo hišnih računalnikov, sva imela največ opravka prav s tehniko. Treba se je bilo navaditi na delo s programom Steve, ki je bil izdelek slovenskega avtorja, nato je bilo treba strani časopisa z ekrana preko izjemnega tiskalniha HP4 prenesti na paus papir, nato sestaviti A4 formate v časopisni format, potem vožnja do tiskarne v Piran ali na Gažon, kjer so s pavsa naredili tiskarske plošče in nato se je začelo tiskanje. Pa še ni bilo konec. Časopis smo dobili po kosih oziroma po straneh in treba jih je bilo zložiti po vrsti, prepogniti in opremiti z naslovi naročnikov. Brez „ruske ekspedicije“, kot smo imenovali Juro in Eleno pa tudi druge člane družine Dorošenko in brez Olge Kozine, ne bi šlo. Prišli so vsako sredo zvečer in zlagali Mandrače do jutra, ko so odšli na pošto. Pravzaprav se ne spomnim, kdaj je nastajala vsebina časopisa.
Dandanes je vse drugače. Vsebina nam vzame bistveno več časa kot nekoč. Ne zadovoljujemo se s suhoparnimi sporočili za javnost in tiskovnimi konferencami ampak sami iščemo teme, ki so blizu ljudem. Oblikovanje nam vzame le še del sredinega popoldneva, tiskanje pa del noči. Xerox Docucolor sam natisne, prepogne in spne časopis, ročno lepimo le še naslove, pošto pa so, pri večjem delu naklade, zamenjali raznašalci.
Nekaj pa je ostalo enako. Sredini večeri in noči na četrtek. Takrat v naših pisarnah gorijo luči, skozi poletno odprta okna je slišati previden ropot stroja in pogovore Primoža, ki skrbi da tiskalnik dela brez prestanka ter Marina ali Metoda, ki skrbita, da bo Mandrač v četrtek zgodaj zjutraj že v nabiralnikih. Tudi jutrišnji Mandrač številka 1004 bo tako prišel med Izolane in okrog devetih bodo začeli spet zvoniti telefoni in pripombe tistih, ki niso zadovoljni s pisanjem Mandrača. Jeza je jutranja zabava, pohvale poslušamo popoldne ali kakšen dan kasneje.
Zjutraj bomo poležali tja do devetih, oziroma do prvih „ta jeznih“, potem gremo na kavo k Elvisu in na veliko skledo pogovorov, tudi o časopisu. Potem bo treba montirati reflektorje v naš Plac, ki je že postal galerija, nato grem v Postojno obiskat očeta, ki je zelo slab, kot da bi se pri 95 letih že želel posloviti. Če se zvečer vrnemo domov me čakajo vaje z bendom pa priprave na sobotni koncert v Stožicah in besedili, ki sem ju obljubil Kalamarom in Cototu. Vmes pa še udarniška akcija v Šorgih, zaključevanje redakcije knjižice o izolskih vodnjakih in vodotokih, obisk Ilije in Mire v Zagrebu, pa spet Postojna in tako bo vse do naslednje srede, 8. maja, ko bo Mandrač št. 1005 pripravljen, da razveseli in razjezi zveste bralce.
Mef
Ponedeljek, 22. april 2013
April
Že res, da je ponedeljek, ampak vseeno je nekakšna nervoza v zraku. Eni se preveč smejijo, drugi preveč jezijo. Povprečja skoraj ni. April je pač tak mesec.
Nekdo me je spomnil na izjave hidrometeorologov ob lanskoletni suši, ki so trdili, da si podtalnice ne bodo opomogle še nekaj let. Zdaj pravijo, da v Prekmurju poplavlja zato, ker je nivo podtalnic previsok. Za ponedeljkovo jutro je bila taka pripomba kar dobra za začetek dneva.
V uredništvu pravijo, da bo treba odgovoriti občinski piarovki, ki se, verjetno v imenu župan, pritožuje nad napačnimi informacijami v Mandraču. Med take naj bi sodil tudi stavek v članku o urejanju otroškega igrišča za Hoferjem, kjer je Aljoša zapisal, da se vse to dogaja brez obveščanja javnosti. Opozorili so, da so o gradnji obvestili in se dogovorili z najbližjimi sosedi, zato je naša trditev neresnična. Delno res, če od zainteresirane javnosti izločimo zgolj neposredne sosede, kaj pa vsi ostali. O tem igrišču ni bilo govora na nobeni tiskovni konferenci, objava na občinskem spletu, pod rubriko „Projekti v izvajanju“ pa je širši javnosti neznana. Dogovorili smo se, da jim prijazno odpišemo kaj si mislimo o njihovem pojmovanju obveščanja javnosti, saj so tudi za projekt športno rekreacijskega parka Livade baje obveščali vse živo, na koncu pa ni o tem, razen izbranih in res najbližjih sosedov, nihče nič vedel. Takšne vrste selektivnega obveščanja pomnim še iz časa določanja trase hitre ceste čez dolino Pivola, ko so menda organizirali zbor krajanov, vendar pa nekateri najbolj zainteresirani kmetje, o zboru niso bili seznanjeni in so o usodi njihovih parcel dejansko odločali drugi.
Verjamem, da se to ne dogaja zgolj zato, ker najodgovornejši mislijo, da je prisotnost javnosti v glavnem škodljiva, prepričan pa sem, da jim primanjkuje občutka za dialog, za pogovor in predvsem za širšo izmenjavo misli in idej.
Zunaj se je spet ulil dež, nekaj upokojencev se je med sprehodom zateklo v hodnik Mandrača. Pod nadstrešek katere od gostiln v soseščini si verjetno ne upajo, ker bi jih lahko kdo vprašal, če si bodo kaj privoščili. A dejstvo je, da obiskovalci Izole nimajo denarja za „zapravljanje“ v izolskih restavracijah, galerijah in ateljejih. Bolj ali manj hitijo mimo njih in si kvečjemu privoščijo kakšno vejico lavande iz zelenice pred občino, ki je iz dneva v dan bolj zelena. Pomlad je dokončno prišla in čez kakšen teden bo že poletje. Še pred tem pa bo prvi maj in Mandrač ne bo izšel, saj je praznik v sredo in četrtek in zato bomo v teh dneh skušali dokončati brošuro o izolskih vodnih virih.
Danes gremo še na projekcijo dokumentarnega filma o Kortah v izolski kulturni dom, Primož bo fotografiral odprtje razstave slik Iztoka Geistra z naslovom Ptičje krajine, ki so jo pripravili v galeriji Arka v Gregorčičevi ulici, za konec pa me čakajo še vaje z nekdanjim Desetim bratom, ki bo, ob izidu dolgo napovedovanega albuma Najboljša leta, dobil novo ime. Verjetno mu bomo rekli Mef in En levi bend.
Levi v vseh pogledih.
Mef
